Marko Pokorn: Morali bi brati

Medtem ko človek starš utrujen spi z otrokom v naročju in se človek doktor sestavlja po 13-urnem dežurstvu, on piše besedila in glasbo za teater in televizijo. Ne česar koli – piše komade, ki bodo še leta pospravljeni v kolektivnem popkulturnem spominu.

Govorimo o Teatru Paradižnik, Kliniki Tivoli/Naši mali kliniki ... Igranje klavirja in flavte ga pomirja. Pred leti je začel pisati kolumne za Delo, ki so zdaj postale tudi knjiga Smešno, ma non troppo – z zapisi o telesu, duhu, glasbi in vrtanju po nosu.
 

Slon v sobi, tisto najočitnejše, s čimer morava začeti pogovor, je že skoraj aktivistično zagovorništvo cepljenja, s covidom še bolj aktualno kot prej. Ko gre za cepljenje, ste se namreč že pred pojavom covida precej izpostavili. Zakaj?

V resnici gre za zagovarjanje razumskih strokovnih stališč, ki pa jih je času primerno treba znati tudi nasloviti. Smo dediči sistema, v katerem je bilo cepljenje obvezno in v katerem se vprašanj o njegovi potrebnosti javno ni postavljalo. Zadeva je učinkovita in koristna. Pika. Potem smo tudi v medicini opustili ta paternalistični, pokroviteljski pristop in ga zamenjali za zelo partnerskega, pri katerem gre predvsem za dogovor med bolnikom in zdravnikom, kakšen je najboljši način zdravljenja bolezni. V prvem planu je konsenz. Cepljenje tu ni izjema in posledično se je pri prepričevanju treba neprimerno bolj angažirati. To sem imel v glavi od trenutka, ko sem se pred več kot 20 leti v medijih prvič oglasil na to temo, in še vedno mislim, da je to moja strokovna in poklicna naloga. Pri čemer pa so dejstva, ki govorijo v prid koristnosti cepljenja, ostala nespremenjena. 
 

Lahko navedete kakšno? 

Na Slovenskem: več kot 2000 primerov davice leta 1946 in več kot 100 smrti do zadnjega primera bolezni pri nas leta 1967. Hemofilus influence tipa B: po osamosvojitvi Slovenije 20 do 30 primerov in nekaj smrti. Okvare sluha in zastoji v duševnem razvoju pri otrocih, ki so zboleli za meningitisom. Z uvedbo cepljenja je bolezen iz otroške populacije izginila. Tetanus: v karieri sem videl samo en primer bolezni pri otroku. Necepljenem. V svetovnem merilu: s cepljenjem smo izkoreninili črne koze, nekatere podtipe otroške paralize. Cepljenje deluje. 
 

A ljudje imajo tudi vprašanja in pravico do strahu. Skrbijo jih stranski učinki.

Vsaj toliko kot zagovornik cepljenja sem tudi zagovornik prepričevanja in argumentiranja. Nikoli mi ni težko pogovarjati se in pojasnjevati in poslušati. Tudi v ambulanti nikoli nikogar v nič ne silim, in če kdo cepljenje odkloni, to sprejmem – četudi se kot zdravnik in intimno s tem ne strinjam. Se pa morajo ljudje zavedati posledic svojih odločitev ne samo za njih, ampak v kakšnem od slabih scenarijev tudi za njihove otroke. Kot zdravnik bi si želel dobro precepljene in s tem zaščitene otroke in najboljše bi bilo, če bi to lahko dosegli brez prisile in zakonskih obveznosti. To bi bilo idealno.

Zdelo se mi je, da ste bili v neki točki kar malo jezni in naveličani. Razburili ste z izjavo o tem, da naj pač pravico do tetanusa zapišemo v ustavo, pa bo.

To sem zapisal v prispevku v reviji ISIS, glasilu zdravniške zbornice. Nakar so me poklicali iz Mladine in vprašali, ali lahko članek ponatisnejo. Da, bila je manifestacija dejstva, da sem imel vsaj v literarnem smislu vsega dovolj in sem javno stresel iz sebe frustracije in občutek nemoči ob dejstvu, da še tako znanstvena in strokovna debata včasih ne pripelje nikamor. 
 

Strokovni direktor pediatrične klinike ste. Dajte tri dobre nasvete staršem, da njihovim otrokom ne bo treba prav pogosto k vam. 

Otrok se mora veliko gibati, biti čim več aktiven. Imeti mora pestro, uravnoteženo prehrano. In nasploh mora v življenju imeti red. 
 

Red v kakšnem smislu?

V takšnem smislu, da je red. Da otrok ve, kaj se sme in česa se ne sme, in da mu je jasno, kdaj se zobe umije in gre spat. Saj vendar vemo, kaj je red. 

Morda sem ciljal na kak zelo konkreten nasvet. Hčerki sta v vrtec šli z enajstimi meseci. Tega v nobeni paralelni stvarnosti ne bi ponovil. 

Razumem. Je pa žal konkretnost v teh kontekstih nehvaležna kategorija. Če se držim imunološkega vidika, je treba vedeti, da bo v vrtec vključen otrok od 12. do 24. meseca zelo veliko bolan. Prekužil se bo z vsemi mogočimi virusi, ki krožijo v otroški populaciji. Poselijo ga bakterije, ki potencialno tudi lahko povzročajo okužbe in zdravstvene težave. Pri dveh letih, dveh letih in pol, je že toliko večji, močnejši in tudi že kaj pove, da je staršem obiskovanje vrtca vendarle bolj prijazno in bolj znosno. A kot rečeno – težko je posploševati. Je pa dobro, da je otrok pred vstopom v vrtec cepljen. 
 

Je pri enem letu zrel tudi že za separacijo in socializacijo?

Kakšen je, seveda. Pa tudi starši nismo vedno zreli za to. Moji otroci so bili ob vstopu v vrtec stari skoraj tri leta. 
 

Skočiva nekaj let naprej, do šole. Osebno mene in mojo nikoli zares obravnavano hiperaktivnost že 35 let jezi, da je v šoli čisto premalo telovadbe. Mi lahko pomagate vsaj koga prepričati, da so tri ure na teden manj kot premalo? 

Otroci se morajo igrati, morajo se gibati. Če s čim, nam je covid naredil medvedjo uslugo s tem, da je otroke za cele dneve posedel pred računalnike. Čim manj bi morali buljiti v zaslone. Morali bi brati, morda bi morali tudi več poslušati: glasbo, petje, radijske igre, drug drugega, svet. Da, zagotovo bi zmanjšal uporabo zaslonov. Mi bomo vzgojili – Ne, mi smo že vzgojili in nekje po poti postali družba odvisnežev od zaslonov. 
 

S tem se ukvarjate –

V prvi kolumni, Hudičevo okence. 
 

Mislite, da bi se šolstvo v času covida pogledu v ta nesrečna okenca lahko kako izognilo? Je bilo zaprtje šol res najboljše v vsem slabem? 

Učili smo se iz zgodovine oziroma iz prejšnjih pandemij. Ukrepi, ki jih je sprejelo zdravstvo, so bili podobni ukrepom pred 100 leti, ko je razsajala pandemska gripa. Tudi takrat so nosili maske, preprečevali socialne stike. Ker je bila gripa najbližja referenca in ker se po populaciji praviloma širi med otroki, so bili tarče ukrepov. Da bodo za covidom manj zbolevali, da ga bodo manj sejali naokoli – tega na začetku nismo vedeli. Nekatere države niso nikoli v celoti zaprle šol, je pa za nazaj lahko biti pameten. Ne glede na vse bo zdaj bistveno lažje vztrajati pri tem, da so šole odprte, in mislim, da je to prav. Konec koncev covid danes ni več enak covidu pred dvema letoma in stanje prebivalstva ravno tako ne. Med prebivalstvom je vzpostavljena kar dobra imunost bodisi zaradi cepljenja bodisi prebolele okužbe ali pa obojega. 
 

Ob medicini je velik del vašega življenja ustvarjanje. Ponovitve serije Naša mala klinika se še vedno vrtijo, Teater Paradižnik je predmet nostalgije. Delate ta hip kaj podobnega?

Trenutno ne, me pa v domačem okolju zelo spodbujajo, češ, 'daj še kaj napiši'. Mislim, da bom, nisem pa še prepričan, ali bo teater ali televizija. Ta hip bi sicer bolj stavil na teater.
 

Vse je v glavnem humor. Nisem zasledil, da bi se pod kakšno strašno tragedijo podpisali. 

Nisem se, ne. 
 

Imate kakšno pojasnilo za to?

Tak pač sem. Vedno mi, tudi če sem na resnem strokovnem srečanju, po desetih minutah možgani začnejo brskati po komičnih, smešnih plateh tega, kar se dogaja. To je v meni, si pač ne morem pomagati. Obenem pa je to tudi način, kako premagovati in se soočati z zelo stresnimi situacijami. Lažje so, če jih vzameš z neko mero humorja.
 

Morda poznate kakšno dobro raziskavo, ki na metodični ravni dokaže korelacijo med smehom in zdravjem? Saj veste, smeh je pol zdravja.

Britanci so pred leti raziskovali komike in njihovo dolgoživost. Preiskovanci, da tako rečem, so bili tudi komiki, ki so delali v parih, podobno kot Stan in Olio. Odkrili so, da je praviloma tisti, ki je veljal za bolj smešnega, umrl prej kot njegov manj smešni kolega.
 

Tisti, ki je veljal za bolj smešnega?

Bolj duhovit je šel prej rakom živižgat.
 

Presenetljivo se mi zdi.

Moja interpretacija je, da je humor kot zdravilo, ki kot vsako v prevelikem odmerku tudi škoduje. Seveda pa je govora o ljudeh, ki so nastopali, bili komiki in igralci. Vemo, da je to stresen poklic in da se ga lotevajo senzibilni, intenzivni ljudje, ki pogosto s seboj nosijo travme – nekateri navzven zelo smešni, navznoter pa razrvani. Sebe ne bi postavil v to vrsto, jaz pišem in ne nastopam. Humor sem predvsem uspel sestaviti s svojim poklicem in tovrstno delovanje, cepljeno na delo z otroki, trenutno precej pogrešam.

V resnici najbolj uživam, ko grem v ambulanto. Zaradi nošenja mask je bil mojemu kliničnemu delu v precejšnji meri odvzet glumaški naboj. Izziv pa je še vedno oziroma je še večji. Pri bolnem otroku je treba uporabiti drugačen pristop kot pri bolnem odraslem. Ni samo po sebi umevno, da se bo pustil pregledati, in takrat je treba biti potrpežljiv pa prijazen in nevsiljiv. Ogromno se da zmeniti tudi z zadržanimi otroki, nam pa absolutno manjka treninga tovrstnih veščin. Bistveno več bi ga potrebovali. 
 

Še glasbe se dotakniva. Na hodniku klinike je klavir, glasba pa tako ali drugače povsod okoli vas. 

Ob glasbi sem zrasel. Nimam zelo poglobljene glasbene izobrazbe, je je pa moje življenje polno. Igram klavir, v zadnjih letih sem se spet vrnil h kljunasti flavti. Pomirja me, in ko igram Bacha ali Telemanna, to je posebna duhovna izkušnja, saj razumete?
 

Težko. Jaz igram nogomet. 

Drug nivo je, skoraj kot paralelna stvarnost, kamor prideš skozi to glasbo. To je res nekaj, kar zelo, zelo rad počnem. 
 

Glasbo ste pisali tudi za svoje gledališke komade.

Tudi. In za televizijo, za Teater Paradižnik na primer. Si ne delam utvar, da bi bil blazno dober ali kompetenten skladatelj, me pa veseli. 
 

Za kakšne tri poklice materiala imate, medtem ko se povprečen starš petletnika sprašuje, kako se med vodenimi kozami in ušmi prebiti do taroka s prijatelji. Kje ste vzeli čas?

Srečo sem imel, da sem v mlajših letih potreboval zelo malo spanja in sem NMK ali Teater pisal ob petih dežurstvih na mesec, ob vsem rednem delu, učenju … Poklicne obveznosti sem izpolnjeval, popoldansko in nočno delo. Kakšnega hudega 'švercanja' ni bilo, spanja pa kot rečeno tudi bolj malo. Na ta račun in občasno na račun žrtvovanja družinskih obveznosti sem lahko pisal. Pa hitro sem znal napisati.

Starši, ki tega ne zmoremo, čakamo na časovno okno, ko otroci malo zrastejo in je manj skrbi. 

Vsaka starost otroka ima svoje izzive. Pri majhnih otrocih so to bolezenska stanja – vsaj prvo leto vrtca. Potem pride šola. Sodobni šolski sistem je tak, da starše nemilostno vpreže in angažira na vseh mogočih področjih. Potem je seveda izbira srednje šole, ki je čista loterija, ker imajo vsi otroci v osnovni šoli vse pet in ni več nekega objektivnega sistema ocenjevanja. Ko naredijo vozniški izpit in nehaš biti taksist, je spet čisto dovolj skrbi s tem, kako bodo prišli na cilj. Skratka: majhni otroci majhne skrbi, veliki otroci velike skrbi.
 

Hočete reči, da smo obsojeni?

Ne, sploh ne. Saj je treba otrokom tudi pustiti proste roke, da se kaj odločijo in prevzamejo odgovornost za posledice. Treba jim je pustiti samostojnost, ker te lahko v pozitivnem smislu presenetijo. 
 

Nas helikopterskih očetov in mam imajo itak 'poln kufer'.

Seveda. Pa imamo v bistvu iste cilje. Mi bi radi za svoje otroke najboljše in oni bi radi zase najboljše. Naše in njihove želje so identične, različni so le pogledi na to, kako jih uresničiti. 
 

Še zadnjo besedno zvezo iz podnaslova vaše nove knjige Smešno, ma non troppo mi pojasnite: vrtanje po nosu. Če narava ničesar ne naredi zaman – kaj je smoter tega početja? 

Prebiranje lastnega telesa poznajo opice in nič manj tega ne počnemo mi. Kar se anatomije tiče, je vrtanje po nosu najbolj dostopno, da ne rečem pri roki. Nekoč sem za hec poskusil s teorijo o alternativni akupresuri. Če imamo na podplatu projekcijo celotnega telesa in s stimulacijo določene točke na njem izboljšate prekrvavitev, delovanje prebavil, ledvic, jeter, sem si predstavljal, da bi lahko bilo pri nosnem pretinu enako. Ko si vrtaš po eni nosnici, stimuliraš točke črevesja, ko prestaviš v drugo, pa je to dobro za srce in žilje. Temu se reče endonazalna akupresura. 
 

Odlično. Zdaj me zanima samo še, ali imate tudi za kolike kakšno podobno spodbudno pojasnilo? 

Vprašanje je, ali bomo kdaj vedeli, kaj je krivo za kolike. Jaz to vidim kot ukaz evolucije očetu, da se mora tudi on angažirati pri skrbi za majhnega otroka. Če ga je mati prej devet mesecev nosila, ga naj zdaj nekaj mesecev intenzivno še on. To je dobro za otroka in očeta, pa še mama si lahko malce odpočije.

Kupujte knjige še ceneje v Svetu knjige

Člani Sveta knjige imajo vedno najmanj 20 % pa tudi do 70 % popust.

Knjiga Marka Pokorna Smešno, ma non troppo vam je na voljo tudi v klubu Svet knjige.